Iskra, ÄŒas In Mraz (Osamljen V Ljubljani)
Stare poti, oguljene že do kosti.
Vedno v krog, vedno le v Ljubljano.
Ljudje, ki prej so Å¡e hiteli, v svojih
posteljah za nekaj ur umirajo.
Prestavljajo na jutri, kar danes so
želeli. SreÄni so, ker lahko pozabijo.
A nad Ljubljano
iskra, Äas in mraz.
Å ank zamenja cesto. V kozarec
toÄim si nevesto. Edino. Njo. Edino
vedno zvesto. Skozi dim in glasove
gledam zrušene mostove, za objem
zamenjal bi takoj to mesto. Ljudje v
daljavi so veseli, ob vinu sreÄa se
nalahno jim smehlja. A v meni
zidovi onemeli. Slišim le pijanca, ki
tiho poje: lalala...
A nad Ljubljano
iskra, Äas in mraz.
Spomine pamet mi kaže, obraze
znane našteva. Mimo je. Preteklost
je prekleta kazen. Življenje mineva
in Äutim že bližino dneva, ko bom
star. ko bom star in prazen. Ljudje v
daljavi so veseli, ob vinu sreÄa se
nalahno jim smehlja. A v meni
zidovi onemeli. S pijancem tiho
pojem: lalala...