Soboška Frajla
Adi Smolar
Miscellaneous
Soboška Frajla
Na vasi je živela, šolat se ni smela,
oèe je odloèil, da kmetica bo.
Je delala vsak dan od jutra do veèera,
sedemnajst ji let je le bilo.
Veèkrat zrla je z goric v smeri mesta,
tja odšla je vsa mladina iz vasi.
Tudi njo vabila je v daljavi cesta,
verjela je, da v mestu lepše se živi.
MeÅ¡èana je spoznala, sploh ga ni ljubila,
a je dovolila, da si jo je vzel,
ker ji je obljubljal, ko jo je poljubljal:
"íˆe prideÅ¡ k meni v mesto, zate bom skrbel."
Bila, bila bi frajlica,
po mestu bi Å¡pancirala,
poznala bi te Sobota,
bila, bila bi frajlica.
Bila, bila bi frajlica,
po mestu bi Å¡pancirala,
poznala bi te Sobota,
bila, bila bi frajlica.
Niè ni premiÅ¡ljevala, k njemu je zbežala,
jo z oblekami, z nakitom je prekril.
Ljudem se je kazala, res bila je zala,
a že kmalu se meÅ¡èan je spremenil.
Pijan jo je pretepal, v sobo jo zaklepal,
je krièal na njo, kako je vse drago.
Ko se je zlomila in mu pritrdila,
zaèel prodajat moÅ¡kim njeno je telo.
Kmalu je postala znana med meÅ¡èani
kot dekle kdo ve od kod, ki rada da.
Obdajali so jo obrazi nasmejani,
za hrbtom pa so rekli: "Frajla Soboška."
Sedaj si prava frajlica,
po mestno si obleèena,
pozna te cela Sobota,
sedaj si prava frajlica.
Sedaj si prava frajlica,
po mestno si obleèena,
pozna te cela Sobota,
sedaj si prava frajlica.
Iz gostiln v sobo in nazaj v gostilne,
to postala je za njo edina pot.
Mirno je ležala, v mislih stran bežala,
ko po njej se valjal je bogat gospod.
íˆez kakÅ¡no leto se je èudno spremenila,
se nihèe ji veè približati ni smel.
Posedala je sama, v Zvezdi vinjak pila
in nato deževen jo veèer je vzel.
NaÅ¡li so jo mrtvo ribièi ob Muri,
voda ji povsem izprala je obraz.
Vendar so vedeli to Soboška je frajla,
so spoznali jo po dolgi kiti las.
Poèivaj v miru frajlica,
deklica zala Prekmurska,
spoznala mnogo si gorja,
poèivaj v miru frajlica.
Poèivaj v miru frajlica,
deklica zala Prekmurska,
spoznala mnogo si gorja,
poèivaj v miru frajlica.
Poèivaj v miru frajlica.